MacDonald’s: prečuden kraj

Da. Tudi pisec tega bloga se približno dvakrat na mesec odpravi v hram globalizacije, ki se imenuje MacDonald’s. Pa kaj. Verjami, dragi bralec, da nič ne pomiri živcev in napolni želodček kot prava doza base cuisine, ki jo poplakneš s kokakolo.
Skratka, tokrat sem romanje v deželo fritez opravil sam. Kakšno igrišče za sociologe. Že ob prihodu me neprijetno preseneti truma španskega mladeža, ki skaklja sem in tja. Priznati moram, da španščina mojim ušesom ne dene dobro. Ne vem, zakaj. Naravni predsodek, pač. Nato stopim v vrsto. Mladenka, ki sprejme moje naročilo, se kmalu izkaže za gestapovko v predpasniku. Rahlo osorno me opozori, da moja študentska izkaznica ni podpisana (hmm … takih stvari ponavadi res ne podpisujem, študentsko celo sem, pa kaj, ko se je črnilo zbrisalo). Ko že sedim in brskam po kosmih piščanca, me neki “mulo” med tekanjem skoraj zadene s hamburgerjem (logistiko tekanja in hkratnega hranjenja z Big Macom prepuščam domišljiji posameznika). Da se vse skupaj konča na pravi noti, se zraven mene usedeta dva prebežnika iz Fužinskega bluza, ki trenutek poslušata špansko dretje, nakar eden izjavi: “Ej, Armin, poglej te Francoze.”
Ah … kaj sem se danes še naučil? Ja, logaški avtobus ob 7.00 vozi po avtocesti (kar ostali vrhniški in logaški avtobusi ne počno). Kako, da si lahko privošči plačevanje cestnine? Ne vem, sumim pa, da je vse skupaj povezano s tem, kako je naslovil gospo za okencem cestninske postaje - srnica.

Najhujša,najbolj svinjska,usrana,nagravžna stvar,ki se mi je kdaj zgodila-sploh!

No pa naj bo!En frend me je nagovarjal naj objavim tole,ker je smešno.No men se zdi vse drugo kot to,predvsem precej svinjsko.Tisti z slabim želodcem naj ne berejo!O tveganju in neželjenih učinkih…Ok.pa dajmo!

Ker sm pridna kokrkol me obrneš,sem se spravla kosit trato okoli hiše.Je fotr že prej pobral pasje kakce,ker to mi pa nekak ne leži preveč..Najprej sem kosila z uno veliko mašinco,ki je sicer samohodna in se utrudiš bol od vlečenja tega hudiča nazaj ,kot rinjenja naprej.Pokosim,zgleda lepo,kot preproga iz ruterja.Pa opazim,da pri straneh ni baš lepo,tisti šopki trave me motijo.

Me useka čez mozak,da mamo nitko v garaži.Pa uzamem zadevo v roke,zakurblam,dela!Juhu,zdej bomo nitkal. Zašibam po kotih travca leti na vse konce,ke lepo(bi rekla če bi bla primorka)!Potem se je zgodilo!Zadanem v pasji drek!Pa ne mal tko mimgrede!O ne!Jst zaružim ornk,v celega!Ma to je špricalo vse okoli.Pasji šit sem mela na laseh,čez obraz,po cunjah.

Vržem nitko v tla in šibam okol hiše,bruhnem prvič.Prdivjam čez drug vogal,bruhnem drugič.Šibam mim dedca,ki me sprašuje kaj je in butasto gleda(v tem je najboljši),jst molče tečem mimo.Zlezem cela v banjo,se tuširam najprej kar z mrzlo vodo(kdo bo pa čaku toplo)speram drekec pekec iz sebe.Slečem se in potem milo,sperem,milo sperem,pa spet in spet..skup sem se najžajfala in splaknila(tud lase ja!) sedemkrat.Ko sem povedala dedcu kaj je blo,se je režu(namesto da bi on kosil porkaš!!)pa me je razpiz.. sem hotla it po ostanke pa mu v glavo vržt(ja žleht sm,dobro jutro!)pa sm se premislla.

V glavnem,jst nitke več ne!Še zobna se mi je zagnusla za kak mesec..