Da. Tudi pisec tega bloga se približno dvakrat na mesec odpravi v hram globalizacije, ki se imenuje MacDonald’s. Pa kaj. Verjami, dragi bralec, da nič ne pomiri živcev in napolni želodček kot prava doza base cuisine, ki jo poplakneš s kokakolo.
Skratka, tokrat sem romanje v deželo fritez opravil sam. Kakšno igrišče za sociologe. Že ob prihodu me neprijetno preseneti truma španskega mladeža, ki skaklja sem in tja. Priznati moram, da španščina mojim ušesom ne dene dobro. Ne vem, zakaj. Naravni predsodek, pač. Nato stopim v vrsto. Mladenka, ki sprejme moje naročilo, se kmalu izkaže za gestapovko v predpasniku. Rahlo osorno me opozori, da moja študentska izkaznica ni podpisana (hmm … takih stvari ponavadi res ne podpisujem, študentsko celo sem, pa kaj, ko se je črnilo zbrisalo). Ko že sedim in brskam po kosmih piščanca, me neki “mulo” med tekanjem skoraj zadene s hamburgerjem (logistiko tekanja in hkratnega hranjenja z Big Macom prepuščam domišljiji posameznika). Da se vse skupaj konča na pravi noti, se zraven mene usedeta dva prebežnika iz Fužinskega bluza, ki trenutek poslušata špansko dretje, nakar eden izjavi: “Ej, Armin, poglej te Francoze.”
Ah … kaj sem se danes še naučil? Ja, logaški avtobus ob 7.00 vozi po avtocesti (kar ostali vrhniški in logaški avtobusi ne počno). Kako, da si lahko privošči plačevanje cestnine? Ne vem, sumim pa, da je vse skupaj povezano s tem, kako je naslovil gospo za okencem cestninske postaje - srnica.